V gozdu ni wi-fi-ja, lahko pa tam najdemo povezavo s sabo

Posledice takega načina delovanja se kažejo tako na našem počutju kot v naših odnosih in seveda na našem zdravju. Eden izmed razlogov je, da se, ko nismo v stiku s sabo, pogosteje znajdeno v situacijah, ki za nas niso »zdrave«. Drugi razlog pa je, da so spregledana ali nedovoljena čustva lahko vir naših telesnih težav.

Kdaj izgubljamo stik s sabo?

Stika s sabo nimamo, ko:

• preslišimo svoje telo, ki nam govori (včasih kriči), da mu določene stvari, ki jih počnemo, vnašamo vanj ali nanj, ne prijajo (npr. pretirana telesna vadba, slaba hrana, preveč dela, premalo počitka, premalo tekočine, premalo spanja, nezdravi odnosi ...),
• nismo pozorni na občutke v telesu in spregledamo telesne odzive na dogodke (napetost v čeljusti, stiskanje pesti, dvignjena in napeta ramena, splošna napetost v telesu ...),
• potlačimo čustva ali jih odrinemo in preusmerimo misli oziroma se izogibamo situacijam, ki bi negativne občutke lahko izzvale (ko se na primer izogibamo konfliktom),
• ob neprijetnih dogodkih v akcijo poženemo svoje misli, namesto da bi dali prostor občutkom, in pretirano razmišljamo o preteklosti ali možnih negativnih razpletih,
• počnemo stvari, ki jih ne želimo početi,
• dopuščamo drugim, da prestopajo naše meje, ker smo prepričani, da nekaj moramo oziroma je tako prav, ali ker si ne upamo reči ne ...
• se izogibamo izražanju svojega stališča ali želja, ker si ne upamo jasno izraziti svojega mnenja ali ne verjamemo, da to smemo.

Neizražena čustva so vir naših težav

Čustva so energija, ki se ustvari kot naš odziv na določeno situacijo. Njihov namen je, da nam pomagajo oceniti naše stališče do določenega stanja in ustvariti primeren odziv nanje.

Če tej energiji v telesu ne damo svoje pozornosti in s tem prostora, da se izrazijo (da čustva prepoznamo in jim sledi tudi naš odziv), se energija ne sprosti, temveč ostane ujeta v našem telesu, kar občutimo kot napetost, ki ustvarja pritisk in zahteva pozornost.

Dokler ta manever izvajamo samo občasno, po navadi ne naredi večje škode. Kadar pa dosledno ne prisluhnemo svojim občutkom in čustvom ter spregledamo tudi telesne znake, v katere se pogosto pretvori, podzavest in telo sčasoma te napetosti »sprostita« na drugačen način. Najpogostejše oblike so:

• anksioznost,
• depresija,
• obsesivne (tudi vsiljene misli) ter kompulzivna dejanja,
• panični napadi,
• dihalna stiska,
• težave z odvečno težo,
• oslabljen imunski sistem,
• bolezen,
• glavobol,
• dermatitis,
• bolečine (v vratu, hrbtu, sklepih ...),
• poškodbe ali padci.

Na tak način nam telo sporoča, da se je kje nabralo česa preveč in da je čas za ukrepanje ter sprostitev odvečne energije.

Začnimo se zavedati dogajanja v svojem telesu

Vprašanje, ki se ob tem pojavi, je, kako sproti sproščati te napetosti. In odgovor je jasen: pomembno je, da se začnemo zavedati dogajanja v svojem telesu v vsakem trenutku dneva! Tako delujemo preventivno in skrbimo za svoje počutje, zdravje in odnose.

Da pa bi bili lahko v stiku s seboj in svojimi občutki, moramo najprej razumeti, kako smo to povezavo sploh izgubili. Šele ko razumemo lastne mehanizme, lahko začnemo delovati v skladu s sabo.

Iz telesa bežimo v glavo, ker se tam počutimo varne

Ko se otrok rodi, je na prvi pogled videti nebogljen. In v mnogih pogledih seveda tudi je. A je kljub temu v odličnem stiku s sabo. Predvsem je odlično opremljen za to, da svoje potrebe in stiske jasno sporoča okolici z jokom in drugimi zvoki. Glasen je toliko časa, kolikor je treba, da so njegove potrebe zadovoljene.

Ker pa je še vedno odvisen od svojih skrbnikov in tega, kako dobro prepoznavajo njegove potrebe, obstaja zelo velika možnost, da vse potrebe ne bodo zadovoljene v celoti. Pri tem govorimo o fizičnih potrebah, kot so lakota, žeja, spanje, počutje, kot tudi čustvenih, ko otrok sporoča: »Strah me je. Potrebujem bližino. Vznemirjen sem. Potrebujem tolažbo.«

To, ali bodo otrokove potrebe dejansko zadovoljene tako, kot je za otrokov razvoj potrebno, je odvisno od staršev in njihove uglašenosti z malčkom. Če starši otrokovih potreb ne znajo ali ne morejo zadovoljiti, ker ne prepoznajo pravih znakov ali celo nimajo dovolj čustvenih kapacitet, da bi otroka pomirili ter mu ponudili dovolj pozornosti in ljubezni, se malček nauči, da za njegove potrebe pogosto nikomur ni mar in da ne bodo zadovoljene.

Zato spremeni svojo »strategijo«: namesto da bi še naprej čutil in izražal sebe in svoje potrebe, se nauči »čutiti druge« in prepoznavati ter skrbeti za njihove potrebe. To z drugimi besedami pomeni, da začne razmišljati o tem, kaj svet okoli njega potrebuje. Potrebam drugih prilagaja svoje vedenje, namesto da bi čutil sebe in se ravnal v skladu s sabo.

Začne se v otroštvu

Otrok namreč že zelo zgodaj ugotovi, da mu to prilagajanje prinaša boljše možnosti za zadovoljitev lastnih potreb, tako fizičnih kot predvsem čustvenih. Tako dobi potrditev tistih, za katere sedaj skrbi sam.

Primer: otrok, ki ima nespretno mamo s kupom težav, kmalu ugotovi, da lahko dobi njeno (pozitivno) pozornost tako, da je priden, da torej čim manj joka. Zato jo neredko poskuša spraviti v smeh ali potolažiti oziroma s svojim vedenjem »skrbi«, da se mama v vsakem trenutku dobro počuti. Ne naredi ničesar, kar bi jo spravilo iz tira, in počne vse, za kar ve, da jo osrečuje.

Otrok je zdaj ves čas pozoren na mamo, na njene gibe, mimiko, spremembo v počutju, v drži, v energiji. Svoje vedenje prilagaja njej. Tu pa se začne otrokova pot odmika od sebe, ki se nadaljuje vse življenje in v vseh odnosih.

Seveda je razlogov za tak odmik od sebe več, ne samo pri nespretni mami. Lahko gre za nasilno okolje, v katerem otrok odrašča, za pretirano čustveno reaktivne starše (eden ali oba) ali preprosto za odsotnost izkazovanja čustev v družini. Skupno vsem situacijam pa je, da otroku ni dovoljeno izražati čustev in želja ali pa ti niso upoštevani ali so celo zasmehovani.

Takšni otroci bodo kot odrasli nenehno osredotočeni na druge:

• natančno bodo opazovali in analizirali svojo okolico, njene odzive in se ravnali po njej;
• pozorni bodo na vsako spremembo v mimiki obraza in na odzive ljudi, s katerimi so v interakciji;
• razmišljali bodo o tem, kaj razmišljajo drugi, in
• se večino svojega budnega dneva trudili ravnati tako, da bodo zadostili željam in pričakovanjem ljudi okoli sebe.

Dober stik s sabo nas varuje

Ljudje, ki poznajo svoja čustva, pa tudi potrebe in želje, točno vedo, kaj hočejo in česa nočejo, zato ima tudi njihovo telo redko težave.

Razlika med ljudmi, ki so v stiku s svojimi občutji, in tistimi, ki niso, je, da prvi:

• poslušajo svoje občutke in se ravnajo v skladu z njimi,
• preverjajo odzive svojega telesa in sproti opažajo, ali so v njem napetosti, ter jih odpravljajo,
• se v odnosu osredotočajo nase in na svoje počutje, ne na druge ljudi,
•  se prehranjujejo, spijo, gibajo, počivajo in na splošno živijo v skladu s potrebami svojega telesa in svojega trenutnega počutja,
• si izberejo zaposlitev po svoji meri,
• si upajo biti pristni v odnosih in zaupajo vase, da bo vse v redu, tudi če jih bodo drugi zaradi njihove iskrenosti zapustili.

Ker so ti posamezniki v odličnem stiku s sabo, jim to prinese »nagrade«, kot so:

• boljše fizično počutje (manj zbolevajo, so manj utrujeni, bolj fit, bolj odporni),
• boljše psihološko počutje (počutijo se bolj čustveno trdni, manj se ukvarjajo s problemi in lažje uživajo v vsakodnevnem življenju),
• boljše medosebne odnose (bolj trdni so v svojih stališčih, manj jih skrbi tuje mnenje, s težavami se ukvarjajo in sproti rešujejo spore ter iskreno govorijo o svojih željah, potrebah, zato so tudi njihove potrebe pogosteje zadovoljene).

Pot nazaj k sebi

Vprašanje je torej, kako se takšnega vedenja naučiti. Odgovor je jasen: z odločitvijo, da ne želimo več živeti tako, da je naše počutje odvisno od počutja in početja drugih. Da želimo začeti živeti v skladu s svojimi željami in občutki.

Pri tem po navadi potrebujemo veliko poguma, da se spoprimemo s strahom pred »slabimi« občutki, ki bodo zagotovo prišli, ko se bomo nehali ravnati po drugih. Ti z našimi idejami in s tem, da jim nehamo ustrezati, zagotovo ne bodo zadovoljni. Zato je ta korak za mnoge izredno težek.

A ko se enkrat odločimo in naredimo ta skok nazaj k sebi, ugotovimo, da smo zaradi čutenja občutkov, čustev in lastnega telesa pravzaprav veliko bolj stabilni, kot smo bili, ko smo »razmišljali«. Premik nazaj k telesu prinese v naše zavedanje globok občutek varnosti in miru.

Bližnjic do sebe ni

Hitre poti, ki bi vodile nazaj k sebi, na žalost ne obstajajo. Lahko pa se odločimo, da nas nazaj k sebi popeljejo različne poti.

• Obisk psihoterapije nam pomaga spoznavati sebe, predvsem pa ozavestiti, zakaj smo se odmaknili od sebe in kako to počnemo. Hkrati nam pomaga razviti nov način delovanja v odnosu do sebe in drugih.
• Čim pogosteje se vprašajmo, česa si želimo! To lahko počnemo s preprostimi vprašanji, kot so: Mi je to, kar se dogaja, všeč? Česa bi si jaz ta trenutek želela?
• Svoje želje raziskujmo s hobiji in različnimi aktivnostmi. Če je občutek dober, smo našli nekaj zase, če ni, iščimo naprej.
• Udeležimo se katere izmed vadb, ki imajo poudarek na zavestnem gibanju, telesu in občutkih (pa tudi energiji), kot so joga, ples, thai chi, določene borilne veščine oz. katerakoli druga vadba, ki spodbuja stik s telesom.
• Izvajanje različnih vaj čuječnosti nam pomaga biti v danem trenutku v stiku s svojim telesom preko svojih čutil.
• Reden odhod v naravo, predvsem v gozd, ima na naše zdravje dokazane učinke in nam po nekoliko hitrejšem postopku pomaga vstopiti v stik s sabo in s svojimi čutili.

Obisk gozda za boljšo povezavo

Prav obisk gozda je nekaj, kar sama toplo priporočam svojim klientom, ko iščejo ponovno vez s samim sabo. Ko se odpravimo v gozd, lahko že po nekaj minutah ugotovimo, da so se nam med sprehodom umirile misli, da smo postali bolj mirni in da imamo manj skrbi. Opazimo lahko, da se nam je umiril srčni utrip in da se na splošno bolje počutimo. Po takem sprehodu se počutimo tudi bolj polni energije in vsaj nekoliko »lažji«.

To je občutek, ki ga želimo doseči, ko iščemo stik s sabo, in kar v vsakodnevnem življenju zaradi vrveža izredno težko dosežemo. V gozdu pa so okoliščine idealne! Narava nas že s svojimi barvami, zvoki in vonji vabi k čuječnosti, da pozabimo na stres, hitenje in težave.

Ko smo v takem stanju, tudi zelo dobro vemo, kaj potrebujemo in česa ne, kaj je dobro za nas in kaj ni. Takrat tudi lažje slišimo tisti del sebe, ki ima odgovore na vsa naša vprašanja. Vsi imamo namreč v sebi neko višjo zavest, višji jaz, ki ve in čuti, kaj je prav za nas in kaj ne. In to najlažje aktiviramo prav v naravi.

Privoščite si gozdno kopel

Učinki gozda na naše telo, um in počutje so danes namreč tudi že znanstveno potrjeni. Gozd pomirja naše čute z zeleno barvo in zaobljenimi oblikami in hkrati deluje na naš celotni živčni, srčno-žilni in imunski sistem, in to s snovmi, ki jih v zrak oddajajo drevesa in drugo rastlinje.

Te učinke so dokazali z različnimi raziskavami, v katerih so pri obiskovalcih pred obiskom gozda in po njem merili srčni utrip in pritisk, količino NK-celic (to so celice, ki so zadolžene za odkrivanje in odstranjevanje celic, iz katerih se lahko razvijejo rakava obolenja), možganske valove, prisotnost stresnega hormona v krvi ...

Dokazali so, da se nam v gozdu znižujejo količina stresnega hormona, srčni utrip in krvni tlak, hkrati pa povečuje število NK-celic in pospešuje okrevanje po boleznih in poškodbah.

Zato ni nenavadno, da na Japonskem in sedaj tudi že drugod po svetu predpisujejo t. i. gozdno kopel kot preventivo in tudi za podporo zdravljenju, saj tovrstno preventivno delovanje na dolgi rok znižuje število obolenj in z njimi povezane stroške zdravil in zdravljenja. Slovenci imamo izjemen privilegij, da nas obdajajo čudovite zelene površine – pogosto ne več kot 10 minut oddaljene od našega doma.

Zakaj torej ne bi izkoristili te naravne »terapije«, ki dokazano deluje na naše boljše počutje. Pa še brezplačna je!

Kako v gozd, da začutimo pozitivne učinke

Seveda pa se moramo, če želimo v popolnosti občutiti pozitivne učinke gozda, vanj odpraviti tako, da v njem odklopimo vse motilce, kot so mobilni telefoni in pogovori o stresnih temah, ter se posvetimo sebi.

Pri tem si lahko pomagamo s katero od vaj čuječnosti, ki nas bo premaknila v sedanji trenutek.

Sama predlagam vajo 5 čutil. Zanjo poiščemo prostor, kjer nas ne bo nihče motil – lahko se nekam usedemo ali se naslonimo na drevo. Potem poskusimo zares začutiti svoje telo, prostor okoli sebe. Šele ko se nekoliko umirimo, začnemo vajo.

Ko se razgledamo okoli sebe, poiščimo in začutimo:

• 5 stvari, ki jih lahko vidimo,
• 4 stvari, ki jih lahko otipamo,
• 3 stvari, ki jih lahko slišimo,
• 2 stvari, ki ju lahko zavohamo,
• 1 stvar, ki jo lahko okusimo.

S tem lahko zares »pripeljemo« gozd v svojo dušo in tudi v svoje telo. Več o gozdni kopeli in njenih pozitivnih učinkih ter o tem, kako jo izvajati, si lahko preberete v knjigi Šinrin-joku: japonska gozdna kopel, ki sta jo napisala Garcia Hector in Francesc Miralles, avtorja knjige Ikigaj.

Knjiga je dragoceno branje za vse, ki bi želeli najti stik s sabo. Prav tako so prava izbira tudi knjige na temo čuječnosti, ki prinašajo učinkovite vaje, s katerimi znova vzpostavite stik s svojim telesom in občutki. Med njimi je še posebej priročna knjižica Mir, 50 vaj čuječnosti in sproščanja avtorice Arlene K. Unger.

Iskanje stika s sabo je naporno, a vredno truda

Prizadevanje, da bi našli izgubljeni stik s sabo, nam bo nedvomno vzelo nekaj časa, truda in energije, a mnogi, ki so se odločili oditi po tej poti, povejo, da je vredno.

Nagrada je velika: bolje se boste počutili v svojem telesu, v svojem življenju: sami s sabo in v odnosu z drugimi. Življenje po ponovnem stiku s sabo postane precej bolj lahkotno, manj komplicirano in z manj težavami. V njem pa uživate bolj, saj ga ukrojite bolj po svoji meri.